RACE ACROSS AMERICA 2007

Ponedeljek, 02 Julij 2007 13:09

Minil je teden dni odkar sem se vrnil iz kolesarske dirke čez Ameriko. Zelo sem ponosen, da sem skupaj z Stoklas-om dosegel tretje mesto v kategoriji dvojic z rezultatom 8 dni 7 ur in 2 minuti. Vendar ne morem mimo tega, da bi lahko dosegla še precej več, če bi se člani ekipe dosledno držali logističnega dogovora in časovnega limita glede najinih menjav pred startom dirke. Taktične zamisli, katere smo se dogovorili, so že drugi dan povsem uhajale iz rok in posledično zaradi tega je rezultat bil » le » tretje mesto.
Bolj podrobno o sami odpravi, zapletih, pred, med in po dirki si preberite v nadaljevanju.

 

Da sem se odločil letošnjo odpravo RAAM-a prikazati s tega vidika, gre zahvala mojim članom spremljevalne ekipe, kateri so imeli in še imajo veliko povedati o letošnji odpravi. Koliko je vsak posameznik koristnega prispeval, pomagal in se trudil po svojim najboljših močeh, ve vsak sam. Odprava na RAAM ni samo se vkrcati v letalo in odleteti z letalom v ZDA, odprava pomeni precej več, kar se pa letošnji člani ekipe ne zavedajo oz. se nočejo zavedati. Stroški niso samo letalske vozovnice, hrana, spanje,bencin. Veliki stroški, kateri so sestavni del stroškov vsake kolesarske dirke in tudi letošnje odprave RAAM gredo za nabavo rezervnih delov, servisov, nabavo nujno potrebne kolesarske opreme, športne prehrane itd. Fredi nima sponzorja, kateri bi ga zastonj opremljal s temi rečmi. Lahko sem srečen, če dobim kakšen popust in s tem zmanjšam stroške. Pri tem so mi letos veliko pomagali pri podjetju ČUK v Idriji. In tega se moji fantje letos niso oz. nočejo zavedati. Zgodbo sem letos hotel drugače predstaviti, vendar sem dolžan, glede obrekovanja, obtožb in nekorektnih laži fantov napisati tako, kot sledi v nadaljevanju. Nenazadnje lahko veliko o tem povesta tudi Alen Cizej in Robi Zupan s katerima sem ostal v odličnih odnosih in sta vedno dobrodošla v vsaki moji odpravi, če bosta želela oz. jima bodo službene obveznosti to dovoljevale.
Vem in zavedam se, da bi glede na rezultat, katerega sva z Urošem dosegla,moral svojo ekipo predstaviti v svetli, dobri luči. Najraje bi, vendar si tega ne zaslužijo, zaradi vseh obrekovanj, širjenja laži in neresnice.

Kljub GPS - Garminu, katerega je nabavil Jani Janc v Sloveniji na svoje stroške in je bil ves čas v avtodomu, so se spremljevalci velikokrat izgubili. Kako, da so se samo naši, ostali pa ne, vam ne vem razložiti. Razlogov je ogromno. Zlahka je bilo dosegljivo drugo mesto in rezultat krepko pod osmimi dnevi. Zakaj ni bilo tako, pa v nadaljevanju.

V spremljevalnem vozilu sta 90 % dirke bila Alen CIZEJ in Robi ZUPAN ter nekoliko manj, vendar ogromno časa tudi član moje ekipe PETRIČ Miroslav. Njim gre največja zahvala, da sva dirko z Urošem končala. RAAM ni samo peljati vozilo, vprašati kaj rabiš, je to dobro ali ne. To lahko počne vsak, ki ga lahko dobiš kjerkoli na ulici. RAAM pomeni precej več. Veliko iznajdljivosti, požrtvovalnosti, timskega dela, prilagajanja ter spoštovanja drug do drugega. Nekaterim pa je tega letos presneto veliko manjkalo. Popolnoma se prepričan, da si niso prebrali članek na internetnem naslovu : www.raceacrossamerica.org g. Lee Mitchela : KDO JE LAHKO ČLAN SPREMLJEVALNE EKIPE IN KAJ JE POTREBNO STORITI, DA SI LAHKO ČLAN SPREMLJEVALNE EKIPE. Če bi ga, sem prepričan, da velika večina letos ne bi bila spremljevalno osebje na letošnjem RAAM-u.
Nedopustno se mi zdi, da nekdo ves RAAM samo leži, spi, pije in je in ničesar za ekipo in kolesarja ne naredi, da nekateri spijo po 12 ur na dan, da se pojavi v avtodomu alkohol, da se ne spoštujejo dogovori pred dirko glede opravljanja menjav med kolesarjema ( katere so večinoma potekale na 90 minut, v največji vročini pa na 60 minut ) ter podobne zadeve. Ko je bilo potrebno urediti spremljevalno vozilo in avtodom v OCEANSIDE na startu, nekaterih ni bilo zraven. Bolj je bilo pomembno poležavanje na plaži, kakor tudi ni bilo nekaterih na zaključni prireditvi v Atlantic City-ju. Saj tudi niso mogli priti, ker je bila količina zaužitega alkohola prevelika, da bi se lahko sprehodili do mesta, kjer se je odvijala zaključna prireditev. Veliko o pripadnosti ekipi in zanimanju za odpravo RAAM 2007 pove tudi izjava enega člana moje spremljevalne ekipe: Najbolj sem bil vesel, ko se videl Miami Beach in šel nazaj domov.

Dogovor, da avtodom gre naprej samo 5 milj, se ni nikoli upošteval, predvsem ponoči bi se tega lahko držali. Kljub mojemu večkratnemu nerganju in protestiranju, tega niso storili; da se v največji vročini ni smelo vključiti klime, raje sploh ne omenjam. Najlažje je bilo peljati 20 – 30 milj naprej in čakati, da kolesar pride do avtodoma in se takrat naredi menjava. Kaj bi se lahko vmes zgodilo, pa nihče ni pomislil. Saj, tako je bilo lažje, ker tam so bile bencinske postaje in je bilo lažje čakati in počakati na kolesarja, kot pa čakati nekje sredi polja,puščave ali na kraju, kjer ni bilo ničesar,nikogar. Najbolj boli, da se ni upoštevalo mnenje kolesarja, ampak se je gledalo na lastne interese in kako bo njim lažje. Dragi moji, tako se ne dela za kolesarja na RAAM-u. Zakaj niste spremljali delo ostalih ekip. Lahko bi se marsikaj naučili. Predvsem bi lahko videli in opazili TIMSKO PRIPADNOST EKIPI IN KOLESARJU. Tega je pa vam » večini » letos manjkalo. Že sam pogled na ekipo Gerharda Gulewitza v Munichu, bi lahko marsikateremu članu ekipe dal misliti. Bili so res enkratni, čutiti je bilo timsko pripadnost ekipi in kolesarju, mi pa smo izgledali kot razbita vojska, ki je pravkar prišla iz fronte.
Vožnja avtodoma je bila prava katastrofa. To, da se zabije pri vzratni vožnji v betonski steber in povsem zvije zadnji odbijač, ki je trd kot kamen je normalna stvar, da se z zadnjo desno stranico avtodoma zabije ob betonsko škarpo in avtodom povsem odpre je normalna stvar, da se avtodom vozi kot, da bi skakale žabe po cesti je nekaj normalnega, da se ne sme uporabljati klima in luči v avtodomu, se razume. Zaradi varčevanja z bencinom. S takim načinom dela se uničuje vso delo in napor kolesarja in nekaterih članov ekipe, kateri so dobesedno trpeli in dajali vse od sebe za korist mene, Uroša in ostalih članov ekipe. Nekateri so bili dobesedno na izletu, dopustu in so tudi komaj izdržali do konca odprave. Fizično so bili popolnoma izžeti od sedenja, pitja, vnosa hrane ter spanja.
Priti ves pregret v že tako močno segret avtodom, je bila prava muka. Ko je Uroš na polovici proge ponorel zaradi tega, so se stvari le nekoliko izboljšale. Takrat sva bila zelo blizu odstopu, ker so razmere bile obupne.
Moj namen ni kritizirati, moj namen je opozoriti na ključne napake, katere so se dogajale. Prepričan sem, da je prav, da se na napake opozori. Določeni posamezniki se morajo zavedati, da RAAM ni bil izlet, ampak velika športna preizkušnja, kjer bi vsak posameznik moral biti popolnoma podrejen samo kolesarju. Kar zahteva in prosi kolesar pred startom dirke, bi za člane ekipe moral biti UKAZ, katerega je bilo potrebno dosledno upoštevati, pa se ni. Vsak posameznik letošnje ekipe ve, kaj je počel, kaj je dobrega storil in kaj bi lahko več naredil v dobro ekipi. Vsem sem omenil, da bom po prihodu domov predstavil svojo plat videnja dirke in sedaj to tudi počnem. Če se bo kdo pri tem počutil užaljenega je to njegova osebna stvar. Prvo je potrebno razčistiti pri sebi, priznati svoje napake, biti pošten in nikakor ne širiti laži, kasneje pa opozoriti na napake drugih. Tega pa večina članov ekipe letos ni počela. Dela in počne prav nasprotno.
Užaljenost se je pojavila takoj po prihodu v Slovenijo, predvsem fantov iz moje ekipe, ker so baje imeli nekoliko večje stroške kot je bilo predvideno. Te stroške jim ni naredil Fredi, ampak nekdo drug. Kje, dobro vedo sami in tam naj iščejo krivca, saj so bili pred odhodom o vseh problemih in finančnih težavah letošnje odprave seznanjeni. Lahko bi rekli: FREDI, MI NE GREMO, pa niso. Zakaj ne, ne vem. Sedaj javkati in tarnati, je prepozno. Še najlažje je nekoga blatiti in predstavljati kot grešnega kozla, sebe pa predstaviti kot heroja, ki je neznansko trpel 21 dni in imel pri tem finančno izgubo. Saj, večina Slovencev smo takšni. Ko nekdo nekaj doseže je najbolje po njem udariti in ga popljuvati.

Letošnja odprava je bila zelo slabo organizirana odprava, polna negativnih presenečenj, timske nestrpnosti, nespoštovanja drug do drugega. Logistika je bila povsem na dnu in največja zahvala, da sva z Urošem končala dirko gre Robiju Zupanu in Alenu Cizeju. Lahko povem, da dirke z Urošem nikakor ne bi končala, če se Robi in Alen ne bi povsem podredila samo nama. Koliko sta počivala v 8 dneh? Mislim, da manj od mene in Uroša. Logistično sta naju spremljala v spremljevalnem vozilu brez ene najmanjše napake in ostali bi se lahko precej naučili od njiju dveh, če bi se seveda hoteli. V dobri luči sta mi ostala tudi Jani Janc in Miroslav Petrič, katera sta delala po svojih najboljših močeh, vendar zadovoljivo in kvalitetno. Ostalih ne bom komentiral, ker niso bili v moji ekipi. Vsak pri sebi ve, kaj je naredil za ekipo, kakšen odnos je imel do ostalih, koliko se je žrtvoval in predvsem koliko je prespal med dirko. Uh, tu pa zadeva postaja precej vroča in zanimiva. Če bi se držali dogovora, da vsaka ekipa spremlja svojega kolesarja, jaz absolutno ne bi končal dirko, ker moja ekipa mene ni bila sposobna logistično spremljati, razen Miroslava. To sta videla in opazila Alen in Robi in sta se izključno samo iz tega razloga žrtvovala zame ter me spremljala in stala ob strani od starta do cilja. Marko Poropat je bil izključno zadolžen za internet, vendar tega ni mogel kvalitetno opravljati, ker so ga ostali zadolževali za vse druge stvari, za katere pa se nisva dogovorila pred odhodom.

Odprava RAAM 2007 je bila najslabše organizirana odprava odkar se ukvarjam z ultra kolesarjenjem. Na sestanku v mesecu oktobru, kjer smo bil prisotni : Fredi, Uroš in Jani JANC je bil sklenjen dogovor, da bova z Urošem nastopila kot prva slovenska kolesarja v kategoriji dvojic, da bosta organizacijske zadeve in zbiranje finančnih sredstev za odpravo prevzela Jani JANC in Slavko Kmetič. Dogovorjeno je bilo, da je moj finančni prispevek v odpravi plačilo letalskih vozovnic za člane moje spremljevalne ekipe in plačilo enega spremljevalnega kombija.

Vesel sem bil, da sta organizacijske niti odprave prevzela g. Slavko Kmetič in Jani Janc iz Trbovelj, saj sva se lahko z Urošem nemoteno posvetila treningom in se nisva rabila ubadati z organizacijo in zbiranjem potrebnega denarja. Vedel sem, da bom zelo težko zbral svoj potreben delež za odpravo, kot vsako leto doslej. Testna dirka pred nastopom na RAAM-u, rezervni in nujno potrebni novi deli in oprema za kolo ter letalske vozovnice, so me po izračunu stale 3800 evrov. Do meseca aprila sem zbral svojo spremljevalno ekipo. Odločil sem se, da bom k sodelovanju povabil sodelavce iz PMP Gruškovje, kjer sem fantom dal možnost, da vidijo in občutijo, kako težka in zahtevna je kolesarska dirka čez Ameriko v vseh pogledih. Ker potrebnih finančnih sredstev ni bilo, sem fantom povedal, da je njihov obvezen prispevek za RAAM 500 evrov in sicer za plačilo letalske vozovnice. Tudi leta 2002 in 2003 so si moji spremljevalci sami plačali letalske vozovnice in takrat ni bilo nikakršnih problemov in negodovanj, ker so vedeli v kaj se spuščajo in so bili na to tudi pripravljeni. Za udeležbo v odpravi so se moji fantje odločili prostovoljno in na lastno željo. Nikogar nisem silil v odpravo. Prav nasprotno, dal sem jim možnost, katere več ne bodo nikoli imeli. Od samega začetka so bili seznanjeni, da odpravo RAAM 2007 vodita in zanjo zbirata finančna sredstva g. Kmetic Slavko in Jani Janc iz Trbovelj.

Na sestanku, slaba dva meseca pred odhodom v Celju, kjer sta bila prisotna tudi Uroš Stoklas in Eva Sajko, sem na vprašanje: Jani, ali bo dovolj denarja za odpravo ?, dobil odgovor: Fredi ne skrbi, denarja je dovolj. Imamo 18.00 tisoč evrov. Ti poskrbi za svoj delež, ostalo pa prepusti nam. Bil sem tako vesel, da sem fantom takoj poslal sms sporočilo, da naj v 5 dneh prinesejo denar in da je odprava finančno povsem pokrita. Tedaj nisem pričakoval nikakršnih zapletov, saj sem dobil zagotovilo od Janija, da je vse urejeno. Kakšen odličen občutek sem imel takrat in komaj sem čakal na odhod in ponovni nastop na dirki čez Ameriko po treh letih odsotnosti iz tekmovanj. Čez en teden smo na pobudo g. Kmetiča prispevali še 50 evrov po članu za nabavo enotnih uradnih oblačil odprave RAAM 2007, ostali strošek za oblačila naj bi šel iz proračuna. Vse je kazalo, da bomo enotno oblečeni, imeli vsega dovolj in v takšnih razmerah je nastop na dirki pravi užitek. Pa sem se krepko zmotil. Uradnih oblačil odprave RAAM 2007 še sedaj nismo dobili, g. Kmetič pa noče slišati, da bi fantom povrnil 50 evrov nazaj.

Teden dni do odhoda, sem po telefonu od g. Janija izvedel, da denarja ni dovolj. Na vprašanje, koliko ga imamo, je bil odgovor 7000 dolarjev, kar je bilo absolutno premalo za odpravo v katero smo se podajali. Rečeno mi je bilo, da naj fantom povem, da morajo vzeti s seboj še nekaj denarja, če ga bo slučajno zmanjkalo. Tedaj sem vedel, da ga bo zmanjkalo in da bodo večino stroškov v Ameriki morali kriti sami. Počutil sem se prevaranega in nisem vedel kako naj fantom to povem. Zahtevati od njih, da naj še prispevajo, ker denarja ni dovolj? Tega nisem mogel storiti. Druge možnosti nisem imel kot, da jim povem resnico; odkrito in brez laži. Fantje, denarja je absolutno premalo. Bivanje in hrano v ZDA si boste morali plačati sami. Seveda jim ni bilo prav, kakor tudi meni ne. V tistem trenutku, ko sem jih seznanil z novico in finančnim stanjem, kateri je bil katastrofalen, so vedeli kam gredo in v kaj se spuščajo. Lahko bi rekli: Fredi, mi ne gremo, ker si ne moremo privoščiti dodatnih stroškov. Razumel bi njihovo odločitev, jo spoštoval in tudi sam se ne bi podal na pot v ZDA brez njih. Vendar želje po odpovedi nihče ni izrazil. Organizacija odprave ni bila v mojih rokah. Vse kar sem fantom povedal, so bile informacije, katere sem dobil od Kmetica ali Janca. Niti danes ne vem, koliko denarja je bilo zbranih, koliko smo ga imeli s seboj. G. Kmetic je imel edini ves denar za odpravo pri sebi. Sliši se zelo čudno, vendar resnično. V primeru, da bi se mu je kaj zgodilo, da bi ga izgubil ali bi se mu kaj podobnega pripetilo, bi ostali brez enega dolarja. Še nazaj domov se ne bi mogli vrniti, ker smo bili datumsko vezani na let iz Miamija do Londona in naprej v Munich. Denarja za bivanje 21 dni v Ameriki pa nismo imeli dovolj.

Krivde zaradi dodatnih stroškov mojih fantov ne morem prevzeti nase. Ve se, kdo je organiziral odpravo in kdo je zbiral finančna sredstva, kdo je dajal obljube, da je in bo vsega dovolj. Zakaj se ti » pametnjakoviči », ki pljuvajo po vsem dobrem kar je bilo storjeno ne obrnejo na organizatorja odprave. Ne, najlažje je udarjati po Frediju, ker Fredi je povabil fante k sodelovanju in Fredi je kriv, da so fantje imeli dodatne stroške v višini 1500 evrov. Kje so dobili to cifro, pa ne vem. Ker nisem bogataš in imam družino, dve šoloobvezni hčerki, nimam sponzorjev, kateri bi me zalagali z denarjem, sem si tudi sam moral sposoditi denar, da sem si lahko plačal bivanje in hrano v ZDA. Žalostno, vendar resnično. Do sedaj, v teh 7 letih odkar se ukvarjam z ekstremnim kolesarstvom nisem na račun dirkanja, nastopov na RAAM-u in ostalih projektih, katere sem izpeljal ter od sponzorjev zaslužil niti enega evra. Prislužil sem si pa minus na bančnem računu, ki krepko iz leta v leto raste.

Da se še dotaknem samih stroškov mojih fantov v ZDA. Ne vem, od kod je privlečena cifra 1500 evrov. Če je kdo porabil toliko denarja, njegov problem.
Dejanski stroški fantov so bili v teh okvirih:
Plačanje bivanja v » motelu 6 »v Oceanside na startu 3 dni v višini 69 dolarjev, spanje v motelu » Days Inn » v Atlantic City en dan v višini 30 dolarjev, spanje v Miami-ju v motelu » James » v Miami Beach en dan v višini 25 dolarjev. Skupaj znese za spanje 124 dolarjev. Če so za hrano porabili dnevno 15 dolarjev, kar je za ameriške razmere veliko, znese 300 dolarjev in skupaj 424 dolarjev. Od kod cifra 1500 evrov? 400 dolarjev sem za bivanje in hrano pred,med in po dirki porabil jaz Fredi VIRAG. In sedaj govoriti o cifri stroškov v v višini 1500 evrov je povsem smešno in nepošteno. Preden se » nekdo » loti nekoga obrekovati in pljuvati po njem, naj zadeve prej preveri in izračuna dejanske stroške in preveri dejansko stanje v celotni zgodbi.

Očitki nekaterih » poznavalcev ekstremnega kolesarstva », kateri naj bi se na kolesarjenje » odlično spoznali » , da sem letos na račun odprave RAAM 2007 zaslužil veliko denarja, spadajo v kategorijo znanstvene fantastike. Bil bi zelo vesel in srečen, če bi bilo tako ter da bi se besede teh dvomljivcev tudi uresničile. Na žalost takšni dvomljivci prihajajo iz policijskih vrst PMP Gruškovje, kateri sploh niso niti enkrat sedeli na kolesu, prevozili 1 kilometra, vendar se odlično spoznajo na kolesarjenje in porabo finančnih sredstev , ki so potrebne za odpravo kot je RAAM.
Dirka RaceAcrossAmerica oz. RAAM ne pomeni samo vkrcanje na letalo in odhod v ZDA na start. Do starta dirke je potrebno ogromno narediti, odpeljati kašno testno dirko, kjer testiraš svojo psihofizično pripravljenost, nabaviš nujno potrebno opremo, katero potrebuješ za 8 dni dirkanja. Vse te stvari so del stroškov proračuna odprave RAAM 2007, za katere sem moral poskrbeti sam. Fantje so videli, kako so bili opremljeni ostali kolesarji, kaj vse so imeli. No ja, nekateri ne, ker so prebolevali mačka od zaužitega alkohola in celili rane od boksanja v avtodom ob 3 zjutraj. Naj se le spomnijo, kako skromno je na start prišel Fredi. Koliko koles je imel s seboj, kakšno opremo je imel. Vendar je vse to odvisno od financ in takšne opreme, rezervnega kolesa, rezervnih obročev, oblačil za dež, si nisem mogel privoščiti, ker nisem imel denarja. Imel sem samo nujno,nujno potrebno opremo, da sem sploh lahko prišel na start dirke, da sem jo lahko odpeljal. Če so mislili, da vso to opremo dobiš zastonj, ko v prošnji za sponzorska sredstva napišeš da greš na RAAM, se grdo motijo. Dandanes si lahko srečen, če dobiš 40 % popust pri nabavi vseh teh stvari. In to je že presneto veliko.
Delno pri zbiranju mojih nujno potrebnih finančnih sredstev so mi priskočili na pomoč nekateri moji sodelavci, kateri so z lastnim prispevkom 10 evrov in prispevki posameznih donatorjev z zakupom časovne kontrole po 50 evrov zbrali 900 evrov. Vsem tem se iskreno zahvaljujem za pomoč, nekaterim pa bom lastnoročno in na mojo željo vrnil denar nazaj, ker si ne zaslužijo, da bi mi lahko pomagali. Vsaj na takšen način ne, kot so ga po tekmi prikazali. Od takšnih oseb ne potrebujem in ne želim pomoči.. No, eden izmed njih se sedaj pojavlja kot največji poznavalec kolesarstva in kritik glede porabe sponzorskih sredstev. Če bi se slučajno prej pozanimal o sami odpravi in potrebah kolesarja, verjamem da tega ne bi počel. No, to je njegov problem in njegov način vsakdanjega komuniciranja, tako privatno kot v službi. Sicer je strokovnjak za vsa področja, katera obstajajo in ni zadeve na katero se ne bi spoznal. Je pravi » navidezni »strokovnjak za vsa področja. Kolesarji : predlagam vam, da v primeru če česar ne veste ali ste v dilemi, da pokličete vsevedneža na PMP Gruškovje. Problem bo takoj rešen.

Na letališču v Munichu sem moje fante vprašal, ali gremo na letalo za London in naprej proti Miami-ju ali se obrnemo in gremo nazaj domov. Sprejel bi vsako njihovo odločitev, vendar želje za odhod nazaj v Slovenijo ni bilo. Vkrcali smo se v letalo za London in takrat je vsak pri sebi že vedel, da se bodo lastni stroški precej povečali. Ko smo prispeli v London na letališču je ob čakanju na letalo proti Miami-ju nastal prvi večji hujši spor. V razgovoru z g. Kmetičem smo izvedeli, da je proračun za RAAM že popolnoma prazen, ker moramo ob prevzemu avtodoma plačati varščino, ki ga bo poravnal z gotovino, katere je že tedaj kronično primanjkovalo. Naslednji hud finančni udarec je bil po prihodu v Miami, kjer naj bi prevzeli avtodom in se odpravili na pot proti startu. Avtodoma nismo mogli dobiti, ker agencija ni več poslovala ,zato smo mogli poiskati motel, kjer bomo prespali. Kmetič in Jani ter Robi so šli v iskanje prenočišča, ostali smo čakali v agenciji Alamo, kjer smo prevzeli kombi. Na naše veliko presenečenje je g. Kmetič našel odličen hotel : WYDHAM, za katerega je plačal 500 dolarjev za 3 sobe. Katastrofa in nerazumno početje g. Kmetiča. Kot, da bi imeli dovolj denarja. Tako je denarja za letošnjo odpravo zmanjkalo že pred samim prihodom na start. Kaj in kako bomo jedli, kje bomo spali, ga ni zanimalo. Bilo je samoumevno, da si bomo vse plačali sami.
Za hrano med dirko nama je bilo z Urošem namenjenih 340 dolarjev, kar je bilo absolutno premalo. Večino stvari sva si morala kupiti sama.

Kot testno dirko pred nastopom na RAAM-u, sem se odločil, da bom odpeljal DOS-EXTREME 2007 – dirko okoli Slovenije v dolžini 1143 kilometrov. Ker sem imel občutno premalo treninga, sem se dirke precej bal in nisem vedel, kaj lahko v takšnih razmerah dosežen in ali sploh lahko končam dirko. Tri leta nisem nastopil na nobeni ultra kolesarski dirki in sama bojazen je bila upravičena, nastop pa nujno potreben. Po prihodu v cilj v Postojni sem bil zelo zadovoljen, kljub temu, da sem imel ogromne težave z zadnjo platjo in psihično zavoro pred vzponom na Vršič. Tekmo sem vzel kot trening in sedaj si niti predstavljati ne upam, če se je ne bi udeležil. Bila je odličen pokazatelj pripravljenosti in optimistično sem se odpravil v Ameriko na start, kljub pomanjkanju treningov, ki jih nisem mogel redno opravljati. Seveda sem bil v preteklosti že precej bolje pripravljen, kar pa sedaj ni bilo mogoče, ker mi službene obveznosti letos tega niso dovoljevale. Pa vendar, nastop na DOS-u je rešil letošnji nastop na RAAM-u in prav nastopu na dirki okoli Slovenije se lahko zahvalim za letošnji rezultat na dirki čez Ameriko. Predvsem sem se rešil psihične blokade zaradi strahu pred veliko količino prevoženih kilometrov in premalo kvalitetnega treninga.
Rad bi povedal, da Fredi ne kolesari na takšnih dirkah zaradi denarja, slave. Kolesarim zaradi svojega lastnega užitka in veselja do kolesarstva, ker se s športom ukvarjam od svoje rane mladosti in mi to pomeni način življenja. Če bi kolesaril in hodil na tekmovanja izključno zaradi denarja, bi že zdavnaj nehal. Vesel sem, če lahko pokrijem svoje projekte, vendar že tu nastaja problem. Vsi, ki mislite, da je v tem športu veliko denarja in zaslužka, se hitro usedite na kolo, da ne boste kaj zamudili. Če boste potrebovali pomoč, vam bom z veseljem pomagal in svetoval. Vendar vam svetujem, da prej povečajte limit na banki, ker ga boste še kako potrebovali.

DOS-EXTREME 2007 je bil velik strošek, vendar tudi nujna potrebna dirka pred nastopom na dirki čez Ameriko. Za finančno pomoč, uporabo dveh vozil, plačila bencina in startnine, sem se obrnil na svojega delodajalca oz. generalnega direktorja policije. Na žalost, odgovora nisem dobil. O tem ne bom in ne želim več nikoli razpravljati, ker ni vredno mojih besed, truda in časa.

Mislim, da sem veliko tega napisal, povedal. Vsak si bo ustvaril svojo plat zgodbe, ustvaril svoje mišlenje. Ob tem bi se rad zahvalil Robiju Zupanu in Alenu Cizeju, katerima največ dolgujem, da sem in smo s skupnimi močmi dosegli tretje mesto. Kako je včasih bilo težko, kruto in izredno naporno, vesta samo onadva in veliki meri tudi Miroslav Petrič. Še sedaj se naježim, ko se spomnim kako sta me Robi in Alen bodrila, kaj vse sta počela, da nisem sestopil s kolesa na Wolf Creek Pass-u in na kratkih in strmih vzponih v West Virginiji in Pennsylvaniji, kako sta me bodrila že drugi dan dirke v puščavi, ko je bilo izredno vroče in kjer sem imel zelo hudo krizo. Spomnim se, bilo je dopoldne na vzponu v 7 etapi od Congressa proti Prescott-u v Arizoni.