Potopis RAAM 2001
Ponedeljek, 12 September 2005 12:25
GULF BREEZE, FLSem Fredi Virag, po poklicu policist v Idrijski policijski postaji. Posnetki, ki
jih gledate pa nastajajo na tisoče in tisoče kilometrov stran. V Pensacoli na Floridi. Približujem se koncu 5000 kilometrov dolge dirke preko ameriške celine. Do cilja me loči le še 7 kilometrov... in zdaj vem, da ga bom dosegel. Vsi napori zadnjih desetih dni se zdijo zgolj kot šepet vetra, ki pa se že prepleta s šumom morja okoli mene.
Da bi si lažje predstavljali kaj pomeni ta dirka, njeno ime je RAAM, Race Across America, naj vam postrežem s primerjavo: predstavljajte si, da se nekega dne vsedete na kolo in se odpravite iz Kopra proti Ljubljani. Najprej vas čaka vzpon na Črni kal, sledi mu gričevnata kraška pokrajina, nato notranjska in ljubljanska kotlina. Toda v Ljubljani se ne zaustavite, temveč krenete naprej, proti Mariboru. Čaka vas trojanski klanec, ter nato gričevnato območje štajerske. Le to se vse bolj preveša v ravninski del, ko zapustite Maribor in krenete proti Murski Soboti. Ko pridete do tja se ustavite, privoščite si urico spanca, se osvežite in krenete nazaj proti Kopru. To je razdalja, ki jo morate premagati v enem dnevu. V nasprotnem primeru se ne uvrstite znotraj časovnega okna, ki ga določi organizator dirke. Temeljni problem pa je seveda ta, da dirka ne traja en dan, temveč deset do enajst. Samo en dan ne dosežete zastavljenega cilja... pa naj bo to zaradi utrujenosti, poškodbe ali katerega drugega vzroka. To nikogar ne zanima, vaš podvig dobi oznako DNF - Did Not Finish, ali po slovensko: dirke ni dokončal. Zaradi tega RAAM ne pozna zmagovalca... zmagovalci so vsi, ki v postavljenem časovnem okvirju pridejo na cilj.
Dirka se prične v Portlandu, v ameriški zvezni državi Oregon, na skrajnem severozahodu ZDA.
PENSACOLA, FL
11 dni 14 ur in 53 minut sem potreboval, da sem prevozil 4809 kilometrov dolgo pot, da sem premagal pošast v podobi ameriške celine. Prevozil sem 10 zveznih držav in skupno premagal 30.000 metrov višinske razlike. Kolesaril sem skozi kraje, kjer se je temperatura podnevi povzpela na 45 stopinj celzija v senci in se ponoči spustila na znosnih 35, ob 80 odstotni vlažnosti. Vzpenjal sem se skozi skalnato gorovje, kjer se je temperatura spustila globoko pod ničlo, vozil sem po poti, kjer mi je dež pral solze bolečin z lica, in kjer je veter sušil moja premočena oblačila. Toda trenutek, ko sem zapeljal skozi cilj je odtehtal vse. Kljub temu, pa ni bila misel na uspeh tista, ki se je pojavljala kakor zvezda stalnica v moji glavi. Ne. Prva misel, je bila: zdaj je konec. Zdaj bom lahko spal. In spal. In ko se bom prebudil, bom lahko zaspal nazaj. Ne bo mi treba ponovno na kolo. Spal bom lahko več kot samo eno uro.
To, da sem kot prvi Slovenec premagal ameriško celino, prevozil RAAM v času in se uvrstil med petnajst najboljših ultra maratonskih kolesarjev na svetu, tega sem se zavedel šele mnogo pozneje, na poti domov, ko sem skozi okno letala opazoval oblake, ki se podijo pod nami in so kakor dirka, ki sem se je udeležil, stkani iz sanj.
OKLAHOMA, OK
Moj rojstni dan je bil dan, ko je napočil čas za umivanje. Za to je poskrbela Tadeja, pod budnim strokovnim očesom našega zdravnika. Rano na zadnjici je bilo namreč potrebno tudi razkužiti - obliže smo menjali na vsaki dve uri - in oskrbeti. To je bil tudi prvi dan, ko sem nehal premišljevati o zaostanku pred drugimi kolesarji. Ko moraš nositi opornice za roke, ko izkašljaš krvav izcedek in krvaviš iz zadnje plati, je najpomembnejša misel: kako ostati živ. Željo, da bi na cilj prišel med prvimi tremi je zamenjala želja po nečem drugem: da se ne bi tako močno poškodoval, da bi zaradi tega ostal invalid. Kljub nevarnosti pa sem se odločil: letos bo cilj moj!
VALE, OR
Meja z zvezno državo IDAHO
Ta dan sem si zapomnil, ker je bil to zadnji dan, ko sem se lahko imenoval zdrav človek. Težava je bila samo v tem, da je bil to drugi dan dirke. Seveda sem pričakoval, da bom imel težave, vendar ne takoj na začetku, predvsem pa ne, da se bodo pojavile vse hkrati. Ta dan je bilo prvo kar sem opazil, da krvavim iz zadnjice, le nekaj ur zatem se mi je vnela ahilova tetiva. Pozno popoldan mi je oteklo koleno in ob času, ko sem prevozil zadnjo časovno kontrolo v zvezni državi Oregon in se ustavil na meji z Idaham, se mi je vnel še živec v zapestju. Zapestje mi je ohromelo... in če bi vedel, da bom moral kolesariti takšen, ter, da se bo tem, čisto medicinskim težavam pridružila še blaznost halucinacij, blodenj, ter utrujenost, nepremagljiva želja po spancu... Potem... Potem ne bi bilo nič drugače. Ni moglo biti. Odprava je stala toliko in toliko denarja in čeprav sem vedel, da bodo člani moje spremljevalne ekipe posegli vmes, kadar bo šlo za moje življenje... nisem mogel biti prepričan ali bodo to pravočasno odkrili. Nihče ne pozna meja mojega organizma. Tudi sam ne. Zato mi je preostalo samo eno: da sem nadaljeval pot. Da sem ponovno sedel na kolo in se po kratkem počitku odpravil dalje.
KOSCIUSCO, MS
Občutek imam, kot bi za seboj vlekel ogromno skalo. Želim si samo enega: spati, spati. Spati. Lokalni RAAM navdušenci so vsakemu kolesarju, ki je prispel v njihovo malo mestece pripravili sprejem. Ta sprejem me je presenetil in navdušil. Vendar sem bil preveč utrujen, da bi znal uživati.
Sprejem pa je v meni sprožil še nekaj drugega: dal mi je novega poleta, novega zagona... Bolj kot morda na celi dirki sem bil odločen, da pridem do cilja. Kljub težavam. Kljub poškodbam.
GUYMON,OK
Ko sem prišel v malo mestece, Guymon v Oklahomi, sem se zavedal, da sem v eni najhujših kriz na dirki. Bila je noč in pihalo je, kakor je izgleda v Oklahomi navada. Po prihodu v Guymonu sem se šele zares zavedel, kakšen dan je bil za mano: vročina, vlaga, veter, ki piha v obraz. Vse to res ni pripomoglo k boljšemu razpoloženju. Zaradi vseh teh dejavnikov, ter nenazadnje tudi zaradi več tisoč prevoženih kilometrov sem bil izčrpan, bolj kot kdajkoli do sedaj. In prvič sem resno pomislil na odstop. Bilo mi je vseeno, kaj se z menoj dogaja v nadaljevanju, ves napor, ki sem ga do tedaj vložil v dirko se je zdel kot odmev neke nevihte na obzorju. Vse misli, ki so se nahajale v meni so se vrtele okoli ene in iste teme: počivati, bivati v nekem brezčasju... Toda na srečo sta bila ob meni brane in Tadeja, ki sta poskrbela, da sem takšne misli odgnal iz glave. Pokazala sta veliko volje, predvsem pa živcev, da sta me uspela spraviti nazaj na kolo.
Zaradi neznosnih bolečin je naš zdravnik, Franci Jereb, končno le popustil in mi obljubil injekcijo proti bolečinam. Ker je še nikoli nisem dobil, nisem vedel kaj naj pričakujem. Toda rezultata kakršen se je pojavil nisem pričakoval niti v sanjah: V trenutku sem bil na nogah, bolečina in utrujenost sta izginili. Bil sem kot nov. Zakaj mi Franci ni povedal za te učinke že prej! Koliko manj trpljenja bi bilo potrebnega.
Zadeva z injekcijo ima seveda svoj epilog: Franci mi je vbrizgal navadno fiziološko raztopino in rekel, da je injekcija proti bolečinam. Kako sem kolesaril tisto noč!
SPRINGFIELD , CO
Dnevi v Coloradu so bili vroči, polni vlage v zraku. Na tej časovni postaji sem si malo odpočil, ter poklical Edito. Se najbolj pa me je zanimalo, kako se počuti moja hčerkica.
GLEENWOOD, AR
Bil sem na smrt utrujen in želel sem si samo počitka. In spanca. Spanca. Spanca. Ekipa, ki je bila ob meni je morala slišati marsikatero pikro, kljub temu, da tudi njim ni bilo lahko, po noči brez spanca. Toda cilj je bil tam: v meglici pred mano. Vedel sem, da me bo ta meglica utrujenosti z vsakim kilometrom bolj obvladovala in vedel sem, da se lahko proti njej borim samo na en način: da kolesarim naprej in naprej. Samo naprej!
BELZONI, MS
Ta dan me je, ne vem zakaj, cel dan spremljala le ena misel. Bila je seveda najbolj očitna možna, toda ta dan je bila ves čas prisotna. Priti na cilj. Videti Pensacolo, rajsko plažo. Kljub temu, ali pa moda prav zaradi tega je bila ta dan tudi želja po spanju neznosna. Utrujenost, ki je prevzemala moje telo in se širila po njem, kakor zahrbtna kača, je bila neznosna... Najbolj neznosno pa je bilo, da nisem vedel, kako se z njo spopasti. Ustaviti se in spati. Vedel pa sem, da je utrujenost pravzaprav čisto fizične narave. Telo 75 kg težkega kolesarja porabi na dirki okoli 8000 kalorij na dan. V najboljšem primeru jih lahko nadomestiš samo okoli 80 odstotkov. Teoretično bi po tej računici moral človek še pred koncem dirke umreti. Hvala bogu, matematika ni vse... In prav ob izpostavljenosti takšnim izjemnim naporom, se pokaže, da so meje zmogljivosti človeškega organizma precej bolj nejasne, kot se zdi na prvi pogled. Nenavsezadnje pa je to tudi tisto, za kar gre na tej dirki. Postavljati nove meje človeškega organizmu. Prestavljati točko, ki z medicinskega vidika pomeni smrt, še za droben korak naprej. Seveda nihče ni rekel, da smo normalni. Toda to je pač moje življenje.
FREDI VIRAG
Sponzorji
 |
 |
|
|
 |
 |