Fredi o RAAM 2002

Nedelja, 04 September 2005 08:58

FREDI NA RACE ACROSS AMERICA 2002

Letos se dirke nisem nameraval udeležiti. V planu sem imel solo kolesarski projekt, iz Nord Kap-a do Ljubljane, v dolžini 5500 km, ki sem jo nameraval prevoziti v 11 dneh. Vse do meseca aprila sem treniral za ta projekt. Ker do tedaj nisem zbral dovolj finančnih sredstev, sem se odločil, da grem ponovno na najtežjo, najzahtevnejšo, kruto in skrajno težko kolesarsko preizkušnjo, kraljico vseh ekstremnih preizkušenj na svetu – Race Across America!

Seveda je bila moja odločitev, za marsikoga, ki me je poznal, presenetljiva. Še posebej iz nekaterih idrijskih krogov, ko se je razvedelo koga nameravam vzeti s seboj v spremljevalno ekipo. Govorili so, da z ekipo, ki nima pojma o tem kako se streže zadevi in je neizkušena, ne bom prišel niti do polovice in kaj da se, s tako majhnimi finančnimi sredstvi, sploh silim na start ter sramotim slovensko kolesarsko odpravo iz Idrije za leto 2004.

Ja, denarja je bilo zares zelo malo. Zbrali smo 1.150,000 SIT in vsak član odprave je iz svojega žepa priložil dodatnih 150.000 SIT.
Z menoj je odšla štiri članska ekipa. Vsi so bili moji prijatelji in vedel sem, da jim lahko popolnoma zaupam. Res smo bili na startu ekipa z najslabšo opremo, z najmanj denarja, s samo enim kombijem, vendar smo bili ekipa z velikim srcem, ki ni pomilovala same sebe in vnaprej iskala razne izgovore, za primer, če bi odstopil. Na pol žaljive govorice nekaterih someščanov so nas celo dodatno motivirale.

Ekipo so sestavljali: Marko Likar, Sašo Erjavec, Marko Vojska in Sebastijan Vončina, vsi iz Idrije. Vsi štirje so prvič sodelovali na tej ameriški dirki.

Ker smo imeli premalo denarja, da bi si kupili letalske vozovnice z odhodom z Brnika, smo poiskali najcenejšo letalsko karto in iz Munchna, na drugo stran luže poleteli z letalsko družbo Iberija. Preko Milana smo na Florido leteli za 100.910 SIT.

Na Floridi smo prevzeli kombi ter se odpravili proti 4800 km oddaljenemu startu, Portlandu v državi Oregon. Vmes smo si privoščili noč spanja v državi Kansas, kjer smo se osvežili in spočili, kaj več pa si, zaradi kronično suhe denarnice, nismo mogli privoščiti.

Spoznali smo vse najboljše kitajske restavracije ob poti, saj smo v njih, enkrat dnevno lahko zaužili najcenejši topli obrok. Za hrano smo imeli predvidenih 8 dolarjev dnevno po osebi. Po dolgi in naporni vožnji smo štiri dni pred startom prispeli v Portland. Nastanili smo se v motelu, ki je bil od starta oddaljen 5 km. Predvsem smo bili veseli dejstva, da smo za sobo, dnevno odšteli le 40 dolarjev, v njej pa smo lahko spali štirje. Ker nas je bilo pet, se je eden vedno »švercal« pri stranskem vhodu.

Štirje dnevi do starta so hitro minili. Opravili smo določene formalnosti in obveznosti (fotografiranje kolesarja, pregled vozila in koles, intervju kolesarja za TV, skupna večerja vseh udeležencev itd.). Tako je napočil tudi dan D - START RAAM-a 2002.

Na startu se je zbralo 18 kolesarjev z vsega sveta. Jasno je bilo, da se bo spet odvijal nekakšen dvoboj med Evropo in ZDA. Slednji že tri leta niso zmagali na dirki. Na startu pa so bila sama zveneča imena ultra kolesarjenja, med njimi Rob Kish (trikratni zmagovalec in rekorder proge), Fasching iz Avstrije (dvakratni zmagovalec), Mark Patten, Alen Larssen iz Kanade, Nemec Stefan Lau, Avstrijec Franz Venier in seveda moj novi, zelo dobri prijatelj, Fabio Biasiolo iz Italije. O njem pozneje, saj si zasluži posebno pozornost z moje strani. Gre za človeka, ki ima zelo veliko srce in je dobričina od glave do peta.
Sam sem imel samo en cilj: priti na cilj v čim krajšem času in ne odstopiti.

Vsakega izboljšanja rezultata iz leta 2001 bi bil vesel in ponosen nanj. Vedel sem, da ne bo lahko, da bom moral spati zunaj vozila, na tleh, v spalni vreči, tako v soncu kot v dežju, na mrazu in vetru. Predvsem pa me je grizla misel, ali bodo moji fantje zdržali napore, ki so bili pred njimi. Spati v vozilu po dve uri, na pol sede, deset in več dni zapored, jesti samo suho hrano in se, ker ni bilo možnosti za osnovno higieno, deset dni kopati v lastnem znoju, je bila huda preizkušnja. In v takih pogojih zahtevati od fantov še kaj več, bi bilo nečloveško. Vendar sem verjel da bodo uspeli in zdržali. In tudi so! Vsa čast, kapo dol, fantje! Z velikim srcem so, z menoj vred, dobili vzdevek: CRAZY SLOVENIAN'S ali nori Slovenci. Tako so nas poimenovali organizatorji, zaradi naše skromnosti in trdne volje. Ko so izvedeli koliko denarja imamo na razpolago in kakšen je bil naš logistični načrt, so se dobesedno držali za glavo. Niso verjeli, da je to sploh mogoče. Pa je! Povem vam, da denar ni vse. Pomembni so srce, pogum, dobra volja in predvsem ekipa pravih ljudi. Jaz sem imel srečo, da sem jo imel!

Sedaj pa nekaj malega o sami dirki.

Start dirke je bil 16.06.2002 ob 7. uri. V skupini smo vozili 25 km, nakar se je dirka tudi uradno začela. Na čelu se je izoblikovala skupina sedmih kolesarjev v kateri sem bil tudi sam. Vse se je odvijalo zares hitro. Po ravnini smo do prvega daljšega vzpona na 60 km, vozili 38 km/h. Skupina se je zredčila in na čelu sta poleg mene ostala le še dva kolesarja, Fasching in Biasiolo.

Za najhitrejšega na prvi časovni kontroli je bila razpisana nagrada v višini 500 dolarjev. Seveda Fasching tega ni hotel zamuditi in je 15 km pred časovno kontrolo strahovito pospešil in od tedaj dalje peljal svojo dirko. Biasiolo me samo pogledal in mi dejal: »This is crazy, man.«
Sam sem se počutil odlično in vozil sem v svojem predvidenem ritmu. Tako sem v prvih 24 urah prevozil 640 km, kar je bilo, glede na izredno hribovito progo, fantastično. Prvi je bil za približno dve uri in pol pred menoj. Do šestega dne sem imel vse pod kontrolo. Spal sem po potrebi. Prvo, 2 urno spanje, sem si privoščil po 40 urah vožnje, v državi Idaho (Twin Falss). Bilo je na 614. milji in 10. časovni kontroli. Bil sem še vedno med 3. in 8. mestom. Nekateri so zelo naglo prihiteli z zadnje strani, vendar sem vedel, da tega ritma vožnje ne bodo zdržali. Prišlo je do prvih odstopov (Patten, Koning, Biasiolo), nekateri so precej zaostali, tudi za več kot 24 ur (Brazilec Arap). Predvsem pa me je presenetil Venier. Kljub temu, da sem mislil, da bo vozil povsem v ospredju, je neprestano vozil približno 5 do 9 ur za menoj. Očitno je imel svoj cilj: uspešno končati dirko, brez odstopa.

Najdaljši neprekinjen vzpon na dirki, dolg 57 km, v državi Utah (iz Ogdena do Wodroffa), sem težko prevozil. Bil sem približno tri ure za četrtim po vrsti, Stefanom Lauom. Z vzponom sem začel ob 15. uri, v veliki vročini. Bil sem izredno utrujen in trpel sem kot žival. Če bi takrat stopil s kolesa, bi vzpon verjetno zelo težko prevozil.

Seveda je omenjeni vzpon na meni pustil velike posledice. Nadaljevanje namreč ni bilo takšno kot sem pričakoval in sem, v primerjavi s konkurenti pred menoj, na dolžini 250 km izgubil cele 4 ure. Po spancu v državi Wyoming (v mestecu Mountain View), dolgem 2 uri, sem bil spet stari Fredi. To je bilo na 938. milji, kjer je bila petnajsta časovna kontrola. Bil sem na sedmem mestu in zelo blizu dvema, trem tekmovalcem.
V nadaljevanju je bila proga, vse do Wolcota, zelo razgibana. Pot je bila podobna našim istrskim terenom, z enim zelo hudim vzponom, dolgim 12 km, ki je imel 8% naklono. Temu sam pravim mučenje duha in telesa. V šali rečem: ne vem ali ni morda organizator tu nameraval končati dirko. Brutalno mučenje in umiranje na obroke! Vesel sem bil, da sem preživel.

Naslednji počitek je bil v Steamboat Springsu, v državi Colorado, na 1211 miljah in dvajseti časovni kontroli. Bilo je zelo hladno in odločil sem se, da bom spal kar skrčen, v avtomobilu. Danes vem, da je bila to napaka, kajti prebudil sem se povsem trd in utrujen. Sicer pa - če bi spal zunaj, bi zmrznil. Utrujen na smrt, temperatura pa stopinjo nad ničlo...
Pregovor pravi, da po dežju posije sonce. Mi smo svoje sonce videli oz. dobili na 21. časovni kontroli, šele v državi Colorado (Wolcott). Ko smo prišli do nje, je Sebastijan, ki je bil zadolžen za javljanja organizatorju, odšel do telefona in poklical v bazo organizatorja, kjer so ves čas spremljali dirko. Sam sem se ulegel za par minut, jedel in pil, vedoč, da me v nadaljevanju čaka vzpon na najvišji vrh dirke, do mesteca Leadville, ki leži na višini 3.500 metrov. Vrnil se je nasmejan in vriskal je od veselja. Usta so se mu razlezla do ušes. Povedal je, da je Fabio Biasilo, potem ko je odstopil, izrazil željo, da se nam pridruži pridružil s svojo ekipo. In kaj bi pripeljal s seboj? AVTODOM!

V trenutku, ko sem slišal to čudovito informacijo, sem dobil izredno moč. Kar težko sem verjel, da je to sploh mogoče. Legenda ultra kolesarjenja, Fabio Biasiolo, bo v nadaljevanju dirke pomagal »revni« slovenski ekipi! Vesel sem, da bom lahko poslej spal v avtodomu kot človek, se tuširal, se spočil kot se spodobi! Bilo je kot v pravljici. Od te novice je minilo 29, Fabia in ekipe pa ni bilo od nikoder. Prav preveč si nismo gnali k srcu, malo pa smo le bili potrti. Naprej smo šli kot smo planirali od samega začetka. Tako smo prišli na 27. časovno kontrolo, na 1599. milji. Tu je bil parkiran avtodom Franza Venierja, ki je bil približno dve uri in pol za menoj, na šestem mestu. Eden od njegovih spremljevalcev me je povprašal kako sem in mi ponudil njihovo potujočo kopalnico. Dvakrat mu ni bilo treba reči! Slačil sem se kar med hojo in sploh nisem bil pozoren na to, da je znotraj vozila kar nekaj deklet. To so bili posebni pogoji in na maniro nisem mogel dati prav veliko. Seveda je bilo vse pospremljeno s salvami smeha.
Stuširal sem se težko, ker sem imel povsem načeto in krvavo zadnjo plat, po domače rit. Med samo vožnjo sem si nanašal debele plasti posebne maže. Rano mi je sproti celila, vendar je ob tem nastala kar debela krasta. Zelo neprijetno, vam povem.

Po tuširanju sem se počutil spet kot nov. Najlepše pa je prišlo v nadaljevanju. Približno 20 km v smeri naslednje časovne kontrole, sem za seboj zaslišal močno hupanje avtomobila. Mislil sem, da neki nori voznik nima prav posebnega posluha za kolesarja. Hupanje pa ni in ni ponehalo. Kar naenkrat je to hupanje prišlo mimo mene. In kaj sem zagledal in slišal?! AVTODOM, na katerem je bila moja startna številka 33, iz kabine pa je gledal Fabio in vpil: »Hey Fredi, this is your new house and all my crew is your's now.« V tem trenutku so mi prišle solze v oči. Nisem mogel verjeti, da se to dogaja meni in fantom! Seveda sem bil utrujen, neprespan pa vendar. Dogodek mi je vlil neverjetno moč za nadaljevanje dirke.

Fabio je, ob tem, da je eden mojih fantov prestopil v avtodom, vstopil v naše vozilo. Bil je urejen, umit, z lasmi spetimi v čop. Tipični Italijan. Fantje so mi pozneje povedali, da je rekel, kako prijeten vonj imamo v vozilu. Kar predstavljajte si: šest dni v istem avtu spijo štirje fantje, jedo v njem, dihajo isti zrak, nimajo se kje umiti! Ja, res je moralo smrdeti, do neba! Seveda je Fabio to izjavil v šali in smehu, saj je vedel, da drugače biti ne more. Tudi sam je bil že dvakrat v enaki situaciji kot mi in vedel je kako nam je bilo. Rekel je fantom, da naj tudi oni uporabljajo avtodom za tuširanje ter da bo vse kar bomo v nadaljevanju potrebovali, kupil on. Mojim fantom je bilo kar nerodno in dogovorili so se, da naj poskrbi le zame, oni pa bodo potrpeli do cilja. Res je v nadaljevanju zelo lepo skrbel zame. Jedel sem toplo hrano, kadar in kolikor sem hotel, spal v avtodomu, se umival, imel medicinsko oskrbo (njegovo dekle, Valentina, je medicinska sestra in se spozna na te reči). Res je bilo kot v pravljici. Edini šok, ki sem ga doživel v nadaljevanju, je bil, da mi je zmanjkalo kofeinskih tablet.

Kofein je na dirki dovoljen v neomejeni količini, saj brez njega praktično ne moreš speljati dirke do konca. Seveda, če želiš čim boljši rezultat. Zmanjkalo mi ga je točno na vstopu v državo Arkansas, na 38. časovni kontroli in 1120 km pred ciljem. V tistem trenutku sem bil približno 5 ur za tretje uvrščenim, (Alen Larssen) in verjel sem, da ga lahko dohitim in prehitim, saj je imel velike težave z vratom. Zavedal pa sem se, da brez kofeinskih tablet ne bom mogel nadaljevati v takšnem ritmu kot doslej, saj se mi je že kronično poznalo pomanjkanje spanja. Bil sem tako utrujen, da bi zlahka spal 10 dni skupaj. Ni besed s katerimi bi lahko opisal to stanje. Moji so seveda vprašali Fabia, če ima tablete s seboj in takoj mi je priskočil na pomoč. Rekel mi je, da to samo najina skrivnost. V časovnih presledkih mi je dajal MAGIC PILULE, kakor je temu pravil on. Ko sem jih zaužil, sem imel občutek kot da grem 100 na uro.

Ampak namesto, da bi vozil in vozil, sem se začel veliko ustavljati. Enostavno nisem zmogel. Noge bi še šle, le glava je rekla NE. Stanje, ki ga ne privoščim nikomur, kolesarji na RAAM-u pa se temu ne morejo izogniti, brez izjeme. Moral sem počivati in Venier se mi je začel nevarno približevati. Treba je bilo nekaj narediti. Bilo je še 400 km do cilja. Sam povsem na psu, za mano kolesarji, ki so me lovili… Vendar nisem hotel izgubiti petega mesta! Šel sem na vse ali nič. Vozil sem, trpel kot žival, jedel magic pilule, eno za drugo in prišel do predzadnje časovne kontrole, v državi Florida (Molino).

Bili smo 55 km pred ciljem. Zadnjih trideset pred omenjeno časovno kontrolo, sem imel strahovite blodnje. Mislil sem, da vlečem obcestno tablo za seboj, privezano na kolo, da vozim po hribu navzgor, kljub temu da je bila cesta ravna. Spraševal sem se kam naj zavijem, levo ali desno, medtem ko je bila cesta, celih dvajset kilometrov pred mano ravna. Na časovni kontroli sem se ustavil in nisem več hotel naprej. Povsem vseeno mi je bilo, če me prehitijo. Bil sem povsem izmučen, prstov na rokah nisem čutil, saj sta se mi vnela oba živca v zapestju. Koleno sem imel zatečeno kot veliko jabolko, oči pa sem komaj še držal odprte. Kronična utrujenost, za znoret! Dve uri sem sedel in gledal predse. Kako so me uspeli spraviti naprej, še sam ne vem. Vem le, da sem naenkrat pred seboj zagledal znameniti most v Pensacoli, ki pelje proti cilju, v Pensacola Beach-u. Pravljična pokrajina, veličastno vzdušje! Fabio je zadnjih 100 metrov tekel poleg mene. V cilju sva si takoj padla v objem, res kot prava prijatelja. Takoj je k meni prišla tudi moja ekipa in vsi smo bili kot eno, veseli, srečni. Organizator nas je, zaradi tega, ker nam je sploh uspelo priti na cilj, v naslednjih dveh dneh vedno omenjal veliko čudo dirke leta 2002. Pridobili smo si veliko simpatij in rekel bi, da smo si odprli vrata za vse odprave na RAAM-u v naslednjih letih, v pozitivni luči.

Slovenski kolesarji smo odtlej vedno dobrodošli na startu. Tega priznanja sem najbolj vesel in srečen. Seveda solze veselja niso manjkale. Toliko naporov, toliko trpljenja in odrekanja!

Marsikdo bi mi rekel in me je tudi vprašal: »Ali se to izplača tako hudo uničevati organizem?!«. Povem vam, iskreno, da velja doživeti trenutek, ko prideš skozi cilj dirke RAAM. Prihod na cilj odtehta vse napore, ki jih moraš prestati med dirko. Enkraten občutek! Vidiš, da si uspel, vidiš okoli sebe svojo ekipo, ki je ponosna nate in ti nanje. Opravili smo čudovito, veliko delo in lahko smo ponosni na to kar smo storili in dosegli. Predvsem pa smo z rezultatom zaprli usta vsem tistim iz Idrije, ki so dvomili vame in v mojo ekipo in tako govorili o moji odpravi tistega leta.

Regeneracija organizma med samo dirko ni mogoča. Na začetku, ko si svež, še gre. Vendar iz dneva v dan postajaš vedno bolj zbit, loteva se te kronična utrujenost, telo počasi postaja dehidrirano. Ker ti primanjkuje spanja, telo začne počasi, kos za kosom »razpadati«, postajaš psihično nestabilen, pojavljati se začnejo halucinacije. To so stvari, ki čakajo vsakega kolesarja, ki se pojavi na startni črti RAAM-a. Glava na dirki odloča o rezultatu, ne telo! Seveda moraš biti fizično odlično pripravljen, vendar je tisto v glavi odločilnega pomena. Po mojih izkušnjah je to v razmerju 80 : 20, v prid psihe. Ko si vzameš čas za počitek, je potrebno pregnati vse črne misli in biti v nadaljevanju sposoben trezno razmišljati in dajati ukaze nogam, da le »pedalirajo«. Seveda pa ne smeš zanemariti ekipe.

Zapomniti si je treba, da kolesar brez dobre ekipe nima nobenih možnosti da bi prišel skozi cilj, oz. dosegel dober rezultat. »Slaba« ekipa lahko kolesarju to prepreči. Zato je potrebno imeti v ekipi ljudi, ki jih ne zanima kdaj, kje in kaj bodo jedli, kdaj in kje bodo spali, ali se bodo lahko osvežili, itd. RAAM ni izlet, ampak je veliko garanje vseh članov ekipe za en sam cilj: pripeljati kolesarja čez ciljno črto, s čim manj poškodbami in posledicami!

Fredi VIRAG